Južna gladka kača

Reptilia → Squamata → Serpentes → Colubridae → Coronella → Coronella girondica

Biscia, Biscia Bagèa, Bissa Bagèa, Aspisurdu

Južna gladka kača ( Coronella girondica ) je majhna do srednje velika kača, ki le redko doseže dolžino 90 cm, z gibkim in vitkim telesom.

Njene gladke hrbtne luske in raznolika barva – od rjave do oker z nežnimi rožnatimi odtenki ter temno rjavimi ali črnimi prečnimi progami – ji omogočajo dobro kamuflažo med skalnatimi območji in kamnitimi zidovi.

Trebuh je belkast, značilno posut s črnimi pegami v vzorcu »šahovnice«, medtem ko tanek temen pas označuje smrček.

Glava, ki se ne loči izrazito od vratu, je ovalna in majhna; oči so okrogle, z rumenkasto šarenico, posuto z rdečkastimi in črnimi pikami ter okroglo zenico.

Mladiči so bolj sivkasti, z izrazitejšimi vzorci, ki z rastjo zbledijo.

Spolni dimorfizem je šibek, čeprav so samice običajno večje.

Ta vrsta ima aglifno zobovje, kar pomeni, da nima strupenih zob z utori ali kanali.

Južna gladka kača ( Coronella girondica ) je značilna sredozemska vrsta, razširjena na Iberskem polotoku, v južni Franciji, zahodni Severni Afriki ter v srednji in južni Italiji.

V provinci Savona je izjemno pogosta od mile obale do nadmorske višine 800 m, največ pa jih je v gričevnatih in podobalnih predelih zahodne Ligurije.

Najraje ima termoksirofilna okolja s kamnitimi tlemi, suhimi pobočji, suhozidi, ruševinami, odlagališči in tradicionalnimi kmetijskimi površinami.

Zlahka najde zavetje tudi v človekovem okolju, kot so vrtovi ali zelenjavni nasadi, če so na voljo skrivališča in malo vegetacije.

Njena velika prilagodljivost omogoča, da naseljuje tako odprta, sončna mesta kot tudi delno senčne predele.

Južna gladka kača živi skrivnostno: dejavna je predvsem v mraku ali ponoči, premika se počasi in večino dneva preživi skrita.

Glede na podnebne razmere se aktivnost začne že marca po zimski hibernaciji in traja do prvih hladnih obdobij novembra.

Razmnoževalne navade, ki so še deloma nepojasnjene, kažejo, da samice odlagajo 1 do 8 jajc na zaščitenih mestih med junijem in julijem, na primer v razpokah zidov ali pod kamni; mladiči se izležejo do sredine avgusta.

Mladiči, dolgi 12–15 cm, so podobni odraslim, a imajo bolj kontrastno obarvanost.

Pretežno se prehranjuje z kuščarji in gekoni, ki jih lovi v mraku med skalami.

Plen ubije z ovijanjem: žrtev ovije s telesom in jo drži v ustih, dokler se ne zaduši.

Njena majhna velikost jo omejuje na majhne vretenčarje, kot so mladi zeleni kuščarji ( Lacerta bilineata ), medtem ko mladiči raje lovijo drobne stenske kuščarje ( Podarcis muralis ) in občasno žuželke.

Obstaja veliko naravnih nevarnosti: njeni glavni plenilci so ujede, kopenski mesojedci in druge kače (na primer Montpellierjeva kača, Malpolon monspessulanus ), pogosto pa se pojavljata tudi konkurenca in kanibalizem.

Največja grožnja je človek: to vrsto pogosto pomotoma ubijejo, ker jo zamenjajo za modrasa ( Vipera aspis ).

Druge nevarnosti so promet in uničevanje habitata.

Popolnoma nenevarna južna gladka kača le redko poskuša ugrizniti: v obrambi lahko splošči glavo, da posnema modrasa, ali pa napadalca onesnaži s smrdečimi izločki.

Zaradi svoje skrivnostne narave je njena prisotnost pogosto podcenjena, čeprav je v ustreznih območjih precej pogosta.

Nedavne molekularne raziskave so pokazale pomembne razlike med južno gladko kačo ( Coronella girondica ) in Coronella austriaca , kar nakazuje, da spadata v različne evolucijske linije znotraj družine Colubridae.