zahodna bičja kača

Reptilia → Squamata → Colubridae → Hierophis → Hierophis viridiflavus

Bissa neigra, Serpente frusta

Zahodna bičja kača ( Hierophis viridiflavus ) je ena najbolj razširjenih in prepoznavnih beloušk v Liguriji, prepoznavna po svojem robustnem, a vitkem telesu.

Odrasli osebki lahko dosežejo precejšnjo velikost: pri samcih lahko skupna dolžina doseže 150–160 cm, medtem ko so samice običajno manjše in bolj čokate ter redko presežejo 120–130 cm.

Telo je izjemno vitko, rep dolg in tanek, glava pa podolgovata in jasno ločena od vratu, z velikimi očmi z okroglimi zenicami, kar živali daje bister in pozoren pogled.

Luske so gladke in dajejo živali poseben sijaj.

Pri mladih osebkih je barva bolj siva ali rjava, okrašena z enakomerno razporejenimi temnimi lisami po hrbtu in bokih.

Pri odraslih sta prepoznavni dve glavni obliki: tipična oblika z rumeno-zeleno osnovo in gostimi črnimi lisami, ki ustvarjajo značilen marmoriran videz, ter tako imenovana "carbonaria" oblika, ki je pretežno črna ali temna in pogostejša v določenih območjih.

Spodnja stran je vedno svetla, rumenkasta ali belkasta.

Zahodna bičja kača ( Hierophis viridiflavus ) je ena najpogostejših in najbolje razširjenih vrst v pokrajini Savona in zahodni Liguriji, prisotna od morske gladine do približno 1.500 m nadmorske višine.

Vrsta naseljuje vsa primerna okolja, z večjo gostoto v notranjih gričevnatih predelih kot v strogo obalnih območjih, kjer lahko na razširjenost vpliva prisotnost montpelierske kače ( Malpolon monspessulanus ).

Njena velika okoljska prilagodljivost omogoča, da prodre tudi na območja, močno spremenjena s strani človeka, zato jo lahko opazimo tako v kmetijskih kot tudi urbanih okoljih.

Zahodna bičja kača ( Hierophis viridiflavus ) izkazuje izrazito okoljsko prilagodljivost in lahko naseljuje širok spekter habitatov:

• Skalnata območja in suhozidi, ki nudijo zavetje in mesta za iskanje plena
• Robovi gozdov, jasnine, grmišča in travniki
• Tradicionalna kmetijska območja (vinogradi, oljčniki, zelenjavni vrtovi)
• Obmestna okolja, kot so vrtovi, mestni parki, ruševine in stare stavbe

Prisotnost ugodnih mikrohabitatov, kot so kamniti zidovi ali kupe lesa, je ključna za termoregulacijo in zaščito med levitvijo.

Zahodna bičja kača ( Hierophis viridiflavus ) je strogo dnevna vrsta, ki postane aktivna z naraščanjem temperatur od marca in ostane dejavna do pozne jeseni.

Značilna je po svoji hitrosti in gibčnosti ter sposobnosti plezanja po vejah, zidovih in rastlinju.

Samci pogosto kažejo teritorialno vedenje in se lahko v obdobju parjenja spopadejo v ritualnih bojih.

Razmnoževanje poteka spomladi po zimski hibernaciji; parjenju sledi odlaganje 5–15 jajc med junijem in julijem na zaščitenih in dobro ogretih mestih.

Mladiči se izležejo med avgustom in septembrom ter so takoj samostojni.

Spolna zrelost nastopi pri približno 3–4 letih starosti.

Prehrana zahodne bičje kače ( Hierophis viridiflavus ) je raznolika in se spreminja s starostjo:

• Mladi osebki imajo raje kuščarje (Podarcis spp.) ali druge majhne kuščarje ter večje nevretenčarje, kot so kobilice ali hrošči.
• Odrasli so pomembni plenilci večjih kuščarjev, kot je zeleni kuščar ( Lacerta bilineata ), drugih kač – občasno tudi mladih modrasov ( Vipera aspis ) – malih sesalcev, kot so miši in voluharice, ptičjih mladičev in, redkeje, tudi dvoživk.

Ta široka prehrana poudarja njeno vlogo vrhunskega plenilca v lokalnih ekosistemih, saj prispeva k naravnemu uravnavanju glodavcev in ohranjanju ekološkega ravnovesja.

Zahodna bičja kača ( Hierophis viridiflavus ) se v območju Savone in Ligurije sooča s številnimi nevarnostmi:

• Povoz na cestah med premikanjem
• Neposredno preganjanje zaradi vraž in dezinformacij
• Uničevanje in drobljenje habitata zaradi opuščanja kmetijstva ali naraščajoče urbanizacije
• Intenzivna uporaba pesticidov, ki povzroča upad plena in tveganje posrednega zastrupljanja
• Naravni plenilci, kot so ujede (npr. kačji orel Circaetus gallicus), kopenski mesojedi sesalci (lisica in kuna belica), divji prašič in domače mačke.

Zahodna bičja kača ( Hierophis viridiflavus ) je odličen termoregulator in ima posebna obrambna vedenja: če se počuti ogroženo, ne okleva z aktivnim odzivom, pri katerem dvigne sprednji del telesa in poskuša ugrizniti – njen ugriz ni strupen, je pa lahko zaradi mišične moči boleč.

Dobro plava, a se le redko oddalji od kopenskih skrivališč.

Ta vrsta ima ključno vlogo v lokalni prehranjevalni verigi, tako kot plenilec kot tudi kot vir hrane za druge živali, in je pokazatelj dobre kakovosti okolja tam, kjer je prisotnih veliko populacij.

Prav zaradi svoje ekološke vrednosti je zahodna bičja kača ( Hierophis viridiflavus ) zaščitena z italijansko in regionalno zakonodajo: prepovedano je ubijanje osebkov, odstranjevanje jajc ali spreminjanje gnezdišč.

Vrsta je za človeka nenevarna in jo je treba varovati z ohranjanjem suhozidov, vzdrževanjem prehodnih območij ter prijavo opažanj pristojnim organom.