Hemidactylus turcicus
Reptilia → Squamata → Gekkonidae → Hemidactylus → Hemidactylus turcicus
Ciattua, Scurpiùn, Scurpiunàssu
Turški gekon ali bradavičasti gekon ( Hemidactylus turcicus ) je majhen kuščar prepoznavnega videza, ki redko preseže dolžino 10 cm.
Vitko telo nosi številne izrazite bradavice na hrbtu in repu, noge pa so opremljene s karakterističnimi roževinastimi lamelami, ki so razcepljene na sredini in ne segajo do konic prstov, kot je to značilno pri navadnem gekonu ( Tarentola mauritanica ).
Hrbet je običajno bledo rožnat z nepravilnimi temnimi pikami, trebuh pa je brez lis, svetel in prosojen.
Mladi osebki pogosto kažejo temne pasove na repu.
Oči so velike in brez premičnih vek, kar omogoča dober nočni vid – koristna lastnost za njihov mrakoben in nočni način življenja.
Gekon je gibčen in hiter tako na navpičnih površinah kot na stropih, pri čemer uporablja lepljive lastnosti svojih stopal, da doseže tudi najbolj nedostopne kotičke hiš in naravnega okolja.
Vrsta izvira iz obalnih območij Sredozemskega morja, vključno z južno Evropo, severno Afriko in jugozahodno Azijo.
Naključno je bila zanesena tudi v nekatere dele Severne Amerike (ZDA, zlasti države ob Mehiškem zalivu), kjer se je dobro uveljavila.
V Liguriji in pokrajini Savona je bradavičasti gekon prisoten, a na splošno redek.
Najpogosteje naseljuje obalna območja, običajno ne presega 100 m nadmorske višine, v notranjosti za Tirensko razvodnico pa ga ni.
Najraje ima suhe kamnite zidove, skale, stare stavbe, pečine in jame na najbolj toplih in osončenih obalnih predelih.
Ni redkost opaziti tega gekona v bližini človeških naselij, kjer lovi žuželke, privabljene z umetno svetlobo.
Idealno okolje vključuje razpoke, špranje in zavetja, ki jih uporablja čez dan za skrivanje pred plenilci in temperaturnimi nihanji.
Turški gekon je nočna in mrakobna vrsta, ki izkazuje izjemno gibčnost in hitrost, zaradi česar je učinkovit plenilec in odličen plezalec.
Podnevi se skriva v dobro zaščitenih razpokah, aktiven pa postane ob mraku in ponoči, ko lovi.
Odrasli samci so lahko teritorialni in za obrambo svojega območja oddajajo tožljive klice.
Razmnoževalno obdobje traja od marca do julija; vsaka samica naenkrat izleže eno ali dve jajci, in to dva- do trikrat letno, pri čemer izbira skrita in zaščitena mesta.
Mladiči se rodijo popolnoma samostojni.
Bradavičasti gekon je pretežno žužkojeda vrsta, ki lovi raznovrstne nočne plenilce.
Raziskave populacij, zanesene v ZDA, so pokazale določene razlike med spoloma pri izbiri hrane: samice raje plenijo talne živali, kot so pajkovci in enakonožci, samci pa pogosteje lovijo leteče žuželke (kobilice, metulje, škržate).
Prehrana se spreminja glede na starost in velikost osebka: odrasli se hranijo z večjim plenom, mladi pa se osredotočajo na manjše organizme.
Glavni plenilci so kače, nočne in dnevne ujede, ježi (Erinaceus europaeus) ter drugi manjši sesalci.
Čeprav so precej spretni pri izogibanju nevarnostim, je smrtnost med mladimi osebki lahko visoka.
Ob nevarnosti bradavičasti gekon izvede kaudalno avtotomijo: z mišično kontrakcijo odvrže del repa, ki se še naprej premika in s tem zmede plenilca ter omogoči gekonu pobeg.
Obnova repa traja več tednov, nova odsekana polovica pa je običajno debelejša in enotne barve, brez značilnih temnih pasov, ki jih vidimo pri mladih osebkih.
