Salamandrina perspicillata
Amphibia → Urodela → Salamandridae → Salamandrina → Salamandrina perspicillata
Salamandriña, Lüxertu neigru
Savin močerad ( Salamandrina perspicillata ) je majhen repati dvoživkar, edinstven med italijanskimi vrstami in simbol biotske raznovrstnosti Apeninov ter Ligurije.
Telo je vitko in podolgovato, skupna dolžina s repom ne presega 7–9 cm.
Hrbtna stran je obarvana od črne do zelo temno rjave, prekinja pa jo značilna svetla V-oblika na glavi, imenovana »maska« ali »očala«, po kateri izhaja tudi mednarodno ime vrste.
Trebušna stran je posebej vpadljiva: na belkasto-rožnati podlagi so izrazite oranžno-rdeče lise s črnimi pikami—opozorilna (aposematska) barvitost, ki služi obrambi.
Druga posebnost so zadnje okončine, ki imajo le štiri prste, kar je edinstven primer med italijanskimi repatci.
Okončine so vitke, s kratkimi in podolgovatimi prsti, prilagojene za gibanje po kopnem.
Ob izvalitvi merijo ličinke približno 8–10 mm, so svetlo rjave in postopoma razvijajo značilnosti odraslih osebkov.
V zahodni Liguriji se Savin močerad pojavlja predvsem v gričevnatih in podgorskih predelih na nadmorskih višinah med 200 in 1.000 m, kjer prevladujejo mešani gozdovi in visoka zračna vlaga.
Razširjenost je precej razdrobljena in lokalizirana, populacije pa so pogosto omejene na nemotena območja notranjih dolin in ostanke gozdov v glavnih dolinah območja Savona.
Gre za eno najdragocenejših endemičnih vrst v lokalni herpetofavni, ki preživi predvsem zaradi ohranjanja ustreznih habitatov in ekološke celovitosti vlažnih mikrookolij.
Najraje ima hladna, senčna okolja z obilico naravnih skrivališč: listnate gozdove (zlasti hrast, kostanj, jelša in gaber), vlažne doline ter obrežja potokov s šibkim tokom.
Najdemo ga med odpadlim listjem, pod hlodi in kamni, v skalnih razpokah, starih suhih zidovih, jamah in naravnih votlinah.
Posebej je vezan na mikrohabitate z bogato vegetacijsko pokritostjo in prisotnostjo začasnih vodnih teles—okolja, ki zagotavljajo preživetje tako kopenskih odraslih osebkov kot vodnih ličink.
Savin močerad je predvsem nočno in mrakovno aktiven ter večino življenja preživi na kopnem, čez dan se skriva, na površje pa prihaja ob visoki zračni vlagi ali dežju.
Kaže izrazito zvestobo razmnoževalnim mestom, kamor se spomladi vrača za odlaganje jajčec.
Razmnoževalno vedenje je zelo selektivno: samica izleže 30–60 jajčec, ki jih posamezno pritrdi na potopljene kamne ali korenine v manjših vodotokih ali začasnih mlakah.
Razvoj ličink običajno traja 2–4 mesece, odvisno od okoljskih pogojev, nato pa mladi močeradki zapustijo vodno okolje in preidejo na kopenski način življenja.
Odrasli se prehranjujejo predvsem z majhnimi talnimi nevretenčarji, kot so skakači, pršice, drobni žuželčji, ličinke in drugi organizmi, ki jih zlahka najdejo med listno steljo in mahovi.
Vodna ličinka pa se hrani z mikro-nevretenčarji, majhnimi raki in vodnimi žuželčjimi ličinkami ter tako prispeva k uravnavanju njihovih populacij v gozdnih mokriščih.
Preživetje Savinega močerada v zahodni Liguriji ogrožajo postopne spremembe razmnoževalnih habitatov (izsuševanje in onesnaženje izvirov, uničevanje vlažnih mikrookolij), preusmerjanje vodnih virov, drobljenje in izguba gozdne pokritosti, gozdni požari, človekov vpliv ter podnebne spremembe, pa tudi širjenje novih bolezni, zlasti gliv in patogenov, ki so smrtonosni za dvoživke.
K resnim tveganjem za to občutljivo vrsto sodijo tudi krčenje gozdov, zmanjševanje naravnih skrivališč in spremembe vodnega omrežja.
Pravi dragulj italijanske biotske raznovrstnosti, Savin močerad je endemit polotoka in se ponaša z resnično edinstvenimi značilnostmi: poseben »unken refleks«, obrambno vedenje, pri katerem razkrije aposematsko obarvano trebušno stran, pokaže trebuh in zavije rep, da odvrne plenilce; nenavadna zgradba zadnjih okončin s samo štirimi prsti; zvestoba tradicionalnim mestom za odlaganje jajčec, zaradi česar je občutljiv že na najmanjše spremembe v razmnoževalnih habitatih.
V zahodni Liguriji vrsto aktivno spremljajo za oceno demografskega stanja, povezanosti med populacijami in vplivov okoljskih sprememb.
Njeno dolgoročno preživetje je odvisno od popolne zaščite razmnoževalnih mest, varovanja izvirov in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi: le tako lahko zagotovimo obstoj te redke in dragocene vrste tudi za prihodnje generacije.
