Navadna peteršiljeva žaba

Amphibia → Anura → Pelodytidae → Pelodytes → Pelodytes punctatus

Granoûglia, Baggettu

Navadna peteršiljeva žaba je majhna dvoživka z vitkim in gibčnim telesom, izrazitimi očmi z navpičnimi zenicami ter hrbtom, posutim z nepravilnimi bradavicami. Osnovna barva je sivo-zelena, prekrita z živahnimi zelenimi pikami, ki spominjajo na svež peteršilj.

Ta značilnost ji je prinesla tudi mednarodni vzdevek »peteršiljeva žaba«.

Redko preseže dolžino 5 cm; glava je sploščena, bobnič ni izrazit, zadnje noge pa imajo tanke, rahlo plavalno kožico povezane prste.

Pri samcih se v času parjenja na nadlahteh, podlahteh, prsih in prvih dveh prstih razvijejo temne poročne blazinice.

Paglavci so rjavo-sive barve, v zadnjih fazah razvoja pa postanejo svetlejši in bolj enakomerno obarvani.

Če prezimijo, lahko dosežejo dolžino do 6 cm, metamorfozo pa zaključijo spomladi.

V obdobju razmnoževanja je oglašanje samcev – kovinski in pridušen zvok, pogosto oddajan pod vodo in podoben cingljanju ali, bolj slikovito, »škripanju podplata čevlja«, kot ga je zgodovinsko opisal Benedetto Lanza – značilno za noči ob manjših vodnih telesih; samice včasih odgovarjajo z nežnimi glasovi.

Pelodytes punctatus je edina vrsta tega rodu, ki živi v Italiji, in z razdrobljenimi populacijami poseljuje zahodni in osrednji del Ligurije (pokrajini Savona in Imperia) ter del južnega Piemonta (pokrajine Cuneo, Asti in Alessandria).

V pokrajini Savona je značilna za notranjost med Albengo in Le Manie, sega tudi na območje Finale; proti zahodu je znana do Ventimiglie in Diano Marine.

V Italiji je ta vrsta strogo omejena na tirensko pobočje pod 300 m nadmorske višine in nikoli ne prečka glavnih razvodnih grebenov.

Njena prisotnost kaže na okolja, ki so še vedno neokrnjena in bogata z biotsko raznovrstnostjo.

Zelo skrivnostna in odlično zamaskirana navadna peteršiljeva žaba večino življenja preživi skrita v razpokah debel, pod velikimi kamni, v suhih kamnitih zidovih ali, redkeje, zakopana v zemlji.

Najraje ima tipična sredozemska okolja, kot so gariga, borovi gozdovi, grmišča in obrobna kmetijska zemljišča, pri čemer ostaja zvesta senčnim in hladnim mikrohabitatom.

Izjemoma so osebki opaženi tudi v jamah.

V času razmnoževanja se pojavlja v mlakah, ribnikih in manjših, pogosto začasnih kotanjah, pri čemer izkorišča sezonske spomladanske in jesenske padavine; prav v teh razmerah je vrsta najbolj opazna.

Njena razmnoževalna strategija vključuje dva izrazita vrhunca aktivnosti: enega spomladi in enega jeseni, oba takoj po daljših deževjih.

Odrasli, pogosto nočni, se približajo razmnoževalnim mestom, kjer lahko aksilarni amplexus – ki velja za prastaro značilnost pri žabah – traja več ur.

Samice pogosto v eni noči odložijo več značilnih rokavastih skupkov, pritrjenih na potopljeno vodno rastlinje: vsak niz lahko vsebuje od 40 do 300 jajc, v redkih primerih pa tudi precej več.

Razvoj zarodkov je zelo različen: jesenski paglavci prezimijo in se preobrazijo spomladi, medtem ko spomladanski zaključijo razvoj v približno šestih tednih.

Ob metamorfozi razlike v velikosti med obema skupinama zmanjšajo prehransko konkurenco med mladimi.

V času razmnoževanja so občasno opaženi tudi amplexusi med samci ali osebki različnih vrst (na primer sredozemska regasta žaba, Hyla meridionalis ).

Prehrana odraslih obsega širok spekter členonožcev, s poudarkom na nočnih in krilatih žuželkah, ki jih lovijo zelo spretno.

V nadzorovanih pogojih za ponovno naselitev je bila opažena izrazita naklonjenost gibljivim in majhnim plenom.

Paglavci so vsejedi in se prehranjujejo z organskim drobirjem rastlinskega in živalskega izvora, pri čemer dajejo prednost rastlinski hrani, kadar je ta v izobilju.

Glavna grožnja za preživetje navadne peteršiljeve žabe ostaja postopno izgubljanje in drobljenje habitatov ter razmnoževalnih mest zaradi človekovih dejavnosti, kot so urbanizacija, melioracije, spreminjanje vodotokov in onesnaževanje.

Zato je nujno prepoznati in zaščititi zadnja primerna območja ter stalno spremljati aktivna mesta.

Plenilci so vodne kače – kot je belouška ( Natrix helvetica ) in druge vrste rodu Natrix – nočne ujede ter, zlasti za paglavce, divji prašiči in vnesene ribe.

Nenadna suša je eden glavnih vzrokov za umrljivost ličink, prav tako tudi konkurenca s paglavci zelenih žab ( Pelophylax kl. esculentus , Pelophylax kurtmuelleri , Pelophylax lessonae ), ki so pogosto bolj agresivni v manjših začasnih vodnih telesih.

Ob vznemirjanju navadna peteršiljeva žaba izloči kožno izloček z močnim vonjem po česnu, ki naj bi mnoge plenilce odvračal – gre za obrambo, ki jo deli z drugimi primitivnimi žabami, kot je Pelobates fuscus.

Vrsta spada v precej staro evolucijsko vejo žab in je edina med italijanskimi dvoživkami (razen Pelobates insubricus) z navpično, namesto okroglo ali vodoravno zenico.

Niso znane nobene toksine, ki bi imeli klinično pomemben nevrotoksičen ali kardiotoksičen učinek na človeka; kljub temu je zaradi značilnega vonja priporočljivo previdno ravnanje z izločkom in izogibanje stiku s sluznicami ali očmi.